OSTATNI KRÓLOWIE
- WOJOWNICY EUROPY

PREMIERA W KAŻDĄ ŚRODĘ OD 15 MARCA O 21:00

HARALD HARDRADA - Kralj Harald III

Harald Hardrada (okrog 1015-1066) je bil potomec kraljeve družine, ki je vladala na Norveškem in Danskem. Bil je legendarni bojevnik, ki se je kalil v različnih vojnah, tudi tistih v daljnih deželah, kjer se je, kot navajajo številne legende, boril z zmaji in levi.

Kot najmlajši je bil eden od poveljnikov v vojski svojega brata, kralja Olafa. Prav Olaf II. (995-1030) je bil tisti, ki je pokristjanil Norveško, jo reformiral, ustanovil škofijo in ukinil suženjstvo. Navkljub velikim prizadevanjem pri teh spremembah na vplivne plemiče ni naredil vtisa. Leta 1028 jim je uspelo Olafa izgnati. Vrnil se je po dveh letih izgnanstva v Rusiji, da bi nazaj zahteval prestol. Žal je umrl v bitki pri Stiklestadu in Harald je moral v izgnanstvo.

V iskanju pustolovščin je 15 letni Harald pristal v Rusiji tako kot pred njim njegov brat. Tam se začne razburkana zgodba o Haraldu Hardradi. Prispel je na dvor Jaroslava Modrega (978-1054), ki je bil iz dinastije Rurikov. Jaroslav je bil vojaški princ, ki je imel rad spremstvo plačancev s severa. V takem okolju se je Harald počutil odlično. Zakaj, saj so ozemlje, ki mu je vladal Jaroslav, pogosto napadali Vikingi s Švedske in Harald je odlično poznal njihove bojne taktike.

Veliki potepuh

Harald Hardrada ni ostal dolgo na Jaroslavovem dvoru. Kmalu se je odpravil na jug, v pravljične dežele, o katerih je slišal iz legend. Leta 1034 je začel služiti bizantinskemu cesarju Mihaelu IV. Paflagoncu (1010-1041). V tem svetu se je od devetega stoletja razširilo piratstvo, saj so bili muslimanski bojevniki dobri mornarji. Glavni središči arabskega piratstva sta bila Kreta in Rodos. Zato je cesar potreboval Haraldovo podporo. O plovbi je vedel več kot večina in bil je vajen bitk s pirati. Ko je opravil osnovno nalogo, se je Harald odpravil v Malo Azijo, kjer je po zaslugi svoje inteligence in poguma osvojil več deset mest in njihovih prebivalcev.

Po sporazumu leta 1036 med cesarjem Mihaelom IV. in kalifom Al Qa’imom, ki je zagotovil konec sporov, so lahko Bizantinci obiskovali svete kraje. Haralda so najbrž poslali tja, da bi varoval pomembne romarje na poti do Božjega groba. Po odhodu iz svetih dežel je pristal na Siciliji pod arabsko vlado, kjer je zaslovel zaradi izjemnega poguma in bistroumnosti. Kmalu zatem (1060-1091), ko je Harald zapustil ta del sveta, so Sicilijo zavzeli Normani pod vodstvom Rogerja I.

Domovina

Po smrti cesarja se je Harald odločil vrniti v domovino. Spotoma je obiska Jaroslava Modrega in se leta 1044 poročil z njegovo hčerko Elizabeto. S pomočjo bogastva, ki ga je nakopičil, je lahko zbral svojo vojsko in se v vsej slavi leta 1045 vrnil na Norveško, kjer ga je kralj Magnus I. Dobri imenoval za sovladarja. Ta majavi dogovor bi sčasoma gotovo privedel do vojne, če Magnus ne bi umrl leta 1047. Hardrada je okrepil državo in omejil oblast bogatih. Vendar to ni bilo dovolj, da bi postal norveški kralj.

Magnus je Svena Estrydsena (1020-okrog 1076) imenoval za danskega kralja. S tem je dobil nadzor nad državo in uvedel določen red. Harald Hardrada ni bil zadovoljen, da je Sven zasedel presto, zato je redno pripravljal napade na Dansko do razglasitve premirja leta 1064. V Skandinaviji so živeli mirno, vendar se je njihova zakladnica praznila.

Kot naši očetje in dedje

Invazije na angleško ozemlje so postale nekakšna tradicija med Vikingi. Krožile so napete zgodbe o ropanju obal in bojih na tujih tleh. Ko je angleški kralj Edvard Spoznavalec umrl in je prestol prevzel Harold Godwinson, je njegov brat, Tostig, nekdanji grof Northumbrie, poiskal močne zaveznike, da bi se borili za njegov cilj v Angliji. Najprej se je obrnil na škotskega kralja, ki pa je imel svoje težave. Tudi Sven Estrydsen ni želel sodelovati v vojni. Toda Hardrada, ki mu življenje v miru ni bilo po godu, je kmalu prepričal, da se je pridružil boju.

Harald je zbral floto z 200 do 300 ladjami. Drugi Vikingi, princa Šetlandskih otokov in otočja Orkney ter vodji Irske in Islandije so se pridružili norveškemu kralju. 15. septembra leta 1066 je zadnja vikinška odprava prispela v ustje reke Tyne, kjer je čakal Tostig. Invazijo so začeli na severu. V tem času je bila ob francoski obali Rokavskega preliva zasidrana še ena flota, ki je pripadala normanskemu princu Viljemu, in čakala, da se obrne veter.

nc+ Kanał 172